 |
Poskusimo uporabiti serijsko fotografiranje s spreminjanjem nastavitev
Kompenzacija osvetlitve ali bliskavica
Otroke fotografirajte v višini njihovih oči
Z uravnavanjem temperature beline poudarite barvo cvetja
Z uporabo zooma izgleda cvetje bolj strnjeno
Makro kot le s kompaktnimi digitalnimi fotoaparati
Objektiv je potrebno nasloniti naravnost na steklo
Histogram pomaga pri fotografiranju ob močni okoljski svetlobi
Fotografiranje s počasno sinhronizacijo
ISO občutljivost, stojala, šum in kakovost posnetka
Spreminjanje vzdušja na fotografijah s pomočjo temperature beline
Uporaba filtrov
Pravilna uporaba zaklepa ostrine
Izbira temperature beline glede na svetlobne razmere
Fotografiranje drevesnih cvetov nad glavo
Uravnavanje senc s prilagajanjem svetlobe
Uporaba filtrov za posebne efekte
Dva načina preprečevanja zamegljenosti posnetkov
|
Poskusimo uporabiti serijsko fotografiranje s spreminjanjem nastavitev
Ko fotografiramo, je včasih težko določiti pravilno osvetlitev. Ena velikih prednosti digitalnih fotoaparatov je, da lahko neželene posnetke po fotografiranju zbrišemo. Zato je priporočljivo posneti dodatne posnetke z različnimi nastavitvami osvetlitve. V takšnih primerih nam zelo prav pride funkcija za serijsko fotografiranje s samodejnim spreminjanjem nastavitev (BKT – Auto Bracketing) – če je fotoaparat z njo seveda opremljen. Z njo lahko posnamemo zaporedne posnetke, ob tem pa se samodejno spreminja stopnja kompenzacije osvetlitve. Posnamemo lahko kolikor posnetkov želimo, zgolj tako, da držimo sprožilec stisnjen.
Pri večini modelov se BKT funkcija nahaja v meniju za izbiro pogona [DRIVE]. Nastavimo lahko stopnjo spremembe kompenzacije osvetlitve in število posnetkov, ki jih bomo posneli.

* Meni na zaslonu SP-500UZ.
Ko želimo fotografirati, enostavno držimo sprožilec stisnjen. Če ga spustimo, še preden se serija do konca posname, bodo shranjeni posnetki, ki so bili posneti do tega trenutka.
Posnetki se shranjujejo od leve proti desni v naslednjem zaporedju: [BKT] Stopnja kompenzacije: 1,0 / Število posnetkov: 5
Posnetki se shranjujejo od leve proti desni v naslednjem zaporedju: [BKT] Stopnja kompenzacije: 1,0 / Število posnetkov: 5
|
Na vrh |
 |
Kompenzacija osvetlitve ali bliskavica
Pri fotografiranju v zaprtih prostorih ali temnih krajih je za ustrezno osvetljenost motiva potrebno prilagoditi nastavitve fotoaparata. Na voljo sta metodi s kompenziranjem osvetlitve ali uporabo bliskavice. Za katero se odločimo je odvisno od motiva in razmer, v katerih fotografiramo. Z bliskavico je zelo enostavno osvetliti motiv, vendar lahko pri tem fotografije izgledajo nenaravno, saj bliskavica izniči naravno svetlobo okolja. V nasprotju s tem uporaba kompenzacije osvetlitve ohrani svetlobo okolja, zato posnetki izgledajo bolj naravno. Pri tem pa lahko zaklop deluje z nižjo hitrostjo, zaradi česar lahko pride do zamegljenosti posnetka zaradi premikanja motiva ali fotoaparata. V takšnem primeru lahko zvišamo ISO občutljivost, kar po drugi strani lahko povzroči več šuma na posnetku. Dokončnega odgovora na vprašanje, katera metoda je boljša, ni, zato je verjetno še najbolje fotografirati z uporabo obeh metod – bliskavice in kompenzacije osvetlitve.
Primerjajte naslednje posnetke, posnetke ob uporabi bliskavice in kompenzacije osvetlitve.
|
 |
 |
|
|
 |
Posnetek s kompenzacijo osvetlitve: izraz na obrazu osebe ter vpadna svetloba sta dobro vidna, vendar so svetli predeli v ozadju preosvetljeni. |
Posnetek z bliskavico: Celotna slika je lepo osvetljena, vendar pa notranja in zunanja svetloba ter vzdušje notranje osvetljenosti niso pravilno prikazani. |
|
Na vrh |
 |
Otroke fotografirajte v višini njihovih oči
Ko fotografiramo otroke ali kraje, kjer se igrajo, je potrebno fotografirati v višini njihovih oči in ne višje. Če fotografiramo z višine odraslih, bo slika na posnetku obrnjena navzdol, na njej pa se bodo videle predvsem glave otrok, namesto izrazi na njihovih obrazih. Ker je perspektiva zaradi širokega kota (W) hkrati še poudarjena, so glave otrok poudarjeno velike, njihova telesa pa nesorazmerno majhna. Veliko boljši rezultat zato dosežemo, če počepnemo in izenačimo novo našega pogleda z otroškim.
Poskusimo fotografirati z različnih višin
Posnetek z višine staršev Če fotografiramo z višine odraslih, je glava otroka na posnetku pretirano poudarjena, izraz na njegovem obrazu pa slabo viden. Poleg tega kot ozadje nastopajo tla, zaradi česar je posnetek dolgočasen.
|
|
 |
|
|

|
|
Posnetek z višine otroka
Ko fotografiramo na nivoju otroških oči, na posnetkih zelo dobro ujamemo izraz na obrazu otroka. Poskusite počepniti in posneti fotografijo tako, da bodo vaše oči v enaki višini kot oči otroka.
|
 |
|

|
|
|
 |

|
Posnetek, posnet pod višino otroških oči Tu in tam poskusite napraviti posnetek tudi z nižjega položaja, kot so oči otroka. Ker je perspektiva zardi širokega kota (W) poudarjena, izgledajo noge daljše, otroci pa višji in vitkejši. Kompaktni digitalni fotoaparati so dovolj lahki in majhni, da z njimi lahko zelo enostavno fotografiramo zelo blizu tal brez uporabe iskala.
|
Na vrh |
 |
Z uravnavanjem temperature beline poudarite barvo cvetja
Obstaja neskončno vrst cvetja najrazličnejših barv. Digitalni fotoaparat pa ne more vedno učinkovito zajeti barv nekaterih cvetov. Svetlo roza cvetovi, na primer, se na posnetku lahko zdijo povsem beli. Enako velja za svetlo rumene cvetove. S spreminjanjem temperature beline je mogoče poudariti sicer komaj opazne barve tovrstnih cvetov. Temperatura beline se običajno uravnavana samodejno (nastavitev [AUTO]), razen če jo ročno spremenimo. Mnogokrat za poudarek slabše opaznih barv zadostuje že nastavitev temperature beline na [ ] ali [ ]. Ko se zdi, da barve na posnetku ne izgledajo enako kot v realnosti, poskusimo prilagoditi temperaturo beline.
Primerjajte učinek različnih nastavitev temperature beline
|
Na vrh |
 |
Z uporabo zooma izgleda cvetje bolj strnjeno
Fotoaparat ima vgrajen zoom objektiv. Z uravnavanjem zooma od širokega kota do telefota lahko v prvem primeru od blizu zajamemo široko območje, v drugem pa povečamo oddaljene motive. Z zoomom lahko prilagajamo velikost območja na posnetku ter hkrati dosežemo tudi različne efekte. Če na primer posnamemo fotografijo območja z veliko cvetočimi rožami, bo uporaba širokega kota dala vtis, da so rože med seboj razmaknjene. Telefoto pa, nasprotno, razdaljo med rožami zmanjša in tako naredi vtis, da rože cvetijo bliže skupaj. Perspektiva izgleda bolj kompaktno kot s prostim očesom. Pojav je poznan kot »stiskanje perspektive«, zaradi njega pa se zdi da je cvetja več kot v resnici.
 |
 |

Na istem ozadju se roža zdi bolj oddaljena, rože pa bolj razpršene. |

Na istem ozadju se roža zdi precej bliže, rože pa navidezno cvetijo veliko bujneje. |
|
Na vrh |
 |
Makro kot le s kompaktnimi digitalnimi fotoaparati
S kompaktnim digitalnim fotoaparatom lahko posnamemo povečavo delčka motiva tako, da zgolj vključimo makro nastavitve. Zelo enostavno lahko posnamemo npr. povečave cvetov. Kompaktni fotoaparati lahko posnamejo makro fotografije, ki resnično lahko presežejo makro fotografije, posnete z zrcalno refleksnimi fotoaparati. Gre za širokokotne makro posnetke. Z zrcalno refleksnim fotoaparatom je težko posneti makro fotografije s tako širokim zornim kotom, kot jih lahko posnamemo s kompaktnimi fotoaparati. V ta namen tudi ni objektivov. Širokokotno makro fotografiranje je fotografska tehnika, ki jo lahko izvajamo le s kompaktnimi fotoaparati. Čeprav se težko primerja z občutkom, ki ga poraja veliko neizostreno območje ob uporabi telefoto objektiva na zrcalno refleksnem fotoaparatu, je širokokotni makro vsekakor posebnost kompaktnih fotoaparatov.
Primerjajte naslednje posnetke, posnete z različnih kotov

 |
|

Največja povečava pri običajnem makru. Motiv je povečan, ozadje pa je neizostreno. |

Povečava ob super makru. Motiv je povečan, ozadje pa je prav tako vidno. |
* Pri nekaterih modelih fotoaparatov bo tudi pri super makru zoom nespremenljivo nastavljen na povečavo.
|
Na vrh |
 |
Objektiv je potrebno nasloniti naravnost na steklo
Pri fotografiranju skozi steklo oz. šipo na primer ribe v akvariju, je potrebno upoštevati, da se svetloba od stekla odbija. Svetloba luči v prostoru ali drugih vodnih rezervoarjev običajno v šipi odseva, zardi česar se pri običajnem fotografiranju rib na posnetku ne bi videlo jasno in razločno. Včasih se na šipi in posledično na fotografiji vidi celo odsev samega fotoaparata. Če pri fotografiranju objektiv fotoaparata naslonimo neposredno na steklo, se lahko izognemo vsem tovrstnim neželenim odsevom svetlobe in tako posnamemo odlične fotografije. Tudi sam fotograf se lahko pojavi kot odsev na posnetku, še posebej, če nosi oblačila živih barv. Temu se lahko izognemo, če si oblečemo obleko temnejših barv. Omenjena tehnika ni uporabna le v akvarijih, temveč tudi pri fotografiranju iz zastekljenih razglednih točk. Pri fotografiranju akvarija ali nočnih prizorov je bistveno nasloniti objektiv neposredno na steklo oz. šipo.
|
 |

Odsev fotografa se vidi na šipi akvarija. |
Posnetek z objektivom, naslonjenim na akvarijsko šipo. |
|
Na vrh |
 |
Histogram pomaga pri fotografiranju ob močni okoljski svetlobi
Pri fotografiranju s kompaktnim digitalnim fotoaparatom običajno opazujemo monitor (LCD zaslon). Nekateri fotoaparati niti nimajo optičnih iskal kot klasični filmski fotoaparati. S pomočjo monitorja lahko natančno postavimo kompozicijo posnetka, še posebej priročen pa je zaradi podatkov, ki jih prikazuje. Vendar je, ko se ob sončnih dneh nahajamo zunaj, sliko na monitorju zaradi svetlobe v okolici težko videti. Težko je ne le postaviti kompozicijo, temveč tudi ugotoviti primeren nivo osvetlitve. Ko je sliko na monitorju težko videti, je histogram lahko v veliko pomoč pri ugotavljanju primerne osvetlitve. Prikazuje namreč porazdelitev svetlobe po našem motivu, zato je koristen pripomoček pri ugotavljanju pravilnega nivoja osvetlitve, ko fotografiramo ob močni svetlobi na prostem. V nasprotju s svetlomerom histogram prikazuje porazdelitev svetlobe. Morda boste potrebovali nekaj časa, da se privadite delu s histogramom, vendar vam bo v veliko pomoč, ko se boste nanj navadili.
|
 |
 |
Posnetek s pravilno osvetlitvijo: Graf na histogramu se ne dotika levega ali desnega roba in noben del posnetka ni pretemen (podosvetljen) ali presvetel (preosvetljen).
|
Posnetek s kompenzacijo osvetlitve +1,0: Graf histograma se dotika desnega roba. Na posnetku je beli cvet presvetel (preosvetljen), zaradi česar detajli na tem delu posnetka niso vidni.
|
Posnetek s kompenzacijo osvetlitve -1,0: Graf histograma se dotika levega roba. Razen belega cveta so vsi ostali deli posnetka pretemni (podosvetljeni), zato detajli na njih niso vidni.
|
|
Na vrh |
 |
Fotografiranje s počasno sinhronizacijo
Pri fotografiranju z bliskavico v tematskih programih [SCENE], kot je npr. Nočni prizor s portretom [NIGHT+PORTRAIT], se uporablja fotografska metoda, imenovana počasna sinhronizacija. Pri fotografiranju s počasno sinhronizacijo brez uporabe tematskih programov moramo poznati različne funkcije fotoaparata. S poznavanjem delovanja fotoaparata se lahko izognemo napakam pri fotografiranju s počasno sinhronizacijo, tudi v primeru, ko uporabljamo tematske programe, kot je Nočni prizor s portretom. Poglejmo si, kako poteka delo s počasno sinhronizacijo.
1. Oseba oz. motiv naj bo dovolj oddaljen, da ga bo svetloba bliskavice primerno osvetlila. Ker v fotoaparat vgrajena bliskavica nima velikega dometa, mora oseba stati razmeroma blizu fotoaparata. Pri tem je potrebno upoštevati, da bliskavica doseže večji učinek, ko je ozadje temno in oddaljeno. Koristna je lahko tudi nastavitev kompenzacije osvetlitve na negativno vrednost.

2. Hitrost zaklopa prilagodimo ozadju motiva, ki ga bliskavica ne doseže oz. osvetli. Za primerno osvetlitev ozadja zgolj z razpoložljivo svetlobo je potrebno uporabiti nizko hitrost zaklopa. Na fotoaparatih, ki omogočajo delovanje s 'Prednostjo zaklopa' (S) ali ročno uravnavanje nastavitev (M), lahko hitrost zaklopa nastavimo povsem neodvisno.

3. Napravimo posnetek z nastavitvijo hitrosti zaklopa iz 2. koraka in ob uporabi bliskavice. Tako smo naredili posnetek z uporabo počasne sinhronizacije. Počasno sinhronizacijo izpeljemo tudi s pomočjo tematskega programa Nočni prizor s portretom. In čeprav tega programa morda nimamo na razpolago, lahko še vedno dosežemo enak učinek, če ima fotoaparat v nastavitvah bliskavice možnost počasne sinhronizacije [SLOW].

|
Na vrh |
 |
ISO občutljivost, stojala, šum in kakovost posnetka
Noče prizore lahko fotografiramo na dva načina: Lahko uporabimo fotografsko stojalo, s katerim preprečimo premikanje oz. tresenje fotoaparata, in nizko hitrost zaklopa ali pa zvišamo ISO občutljivost, zato da zaklop ne bo deloval prepočasi. Vendar višje ISO vrednosti povečajo šum na posnetkih, zaradi česar slika postane bolj zrnata. Tudi ob uporabi nizke ISO občutljivosti lahko pri nizkih hitrostih zaklopa še vedno nastane na posnetkih opazen šum. Čeprav je lahko na nočnih posnetkih veliko šuma, se tej težavi lahko izognemo, če fotografiramo, še preden se povsem zmrači. Takrat namreč bleda svetloba ravno zadostuje, da zaklop ne deluje prepočasi, ISO občutljivosti pa še vedno ni potrebno zvišati. Pri tem pa je potrebno uporabljati fotografsko stojalo. Čeprav je namreč še vedno na voljo nekaj svetlobe, zaklop vendarle ni dovolj hiter, da bi se lahko izognili zamegljenim posnetkom pri fotografiranju iz rok.
|
Na vrh |
 |
Spreminjanje vzdušja na fotografijah s pomočjo temperature beline
Pri nočnem fotografiranju večinoma uporabljamo umetne vire svetlobe. Iz stavb se razliva fluorescentna svetloba, tu so še živosrebrne in veliko drugih vrst luči. Če želimo imeti na posnetkih barve, podobne dejanskim, pustimo samodejno [AUTO] nastavitev temperature beline. S spreminjanjem temperature beline na [ ], [ ] ali [ ] dosežemo različne barvne odtenke, kar na posnetkih naredi drugačno vzdušje kot samodejno uravnavanje [AUTO]. Raziščite učinkovanje različnih nastavitev in poiščite tisto, ki vam je najbolj všeč.
Poskusimo spremeniti nastavitev temperature beline (WB)
|
Na vrh |
 |
Uporaba filtrov
Obstajata dve vrsti filtrov za objektive: 1.) splošni filtri, ki se uporabljajo za pravilno reprodukcijo barv in 2.) filtri za posebne efekte, ki se uporabljajo za doseganje posebnih fotografskih efektov. Med splošne filtre uvrščamo npr. UV/skylight, nevtralno sive (»ND - neutral density«) in polarizacijske (»PL«) filtre. S poznavanjem značilnosti in delovanja posameznega filtra lahko s kompaktnim fotoaparatom posnamemo fotografije, ki se lahko primerjajo s fotografijami, posnetimi s SLR fotoaparati.
[Skylight filter/UV filter] To je brezbarven in prozoren filter, ki ne vpliva na vidno svetlobo, temveč se večinoma uporablja za absorpcijo ultravijolične svetlobe. Ultravijolične svetlobe s prostim očesom ne moremo videti, vendar lahko barve na posnetku »zaduši«, oz. jih naredi neizrazite. Filter s pomočjo vpijanja ultravijolične svetlobe omogoča pravilno reprodukcijo barv. Na voljo je več tipov filtra, glede na stopnjo absorpcije UV. Sicer pa se ga večinoma uporablja zaradi zaščite sprednje leče objektiva, saj imajo vsi objektivi že tako ali tako leče s premazom za absorpcijo UV svetlobe.
[Polarizacijski filter] Poznan tudi kot PL filter. Tovrsten filter se uporablja tudi za sončna očala. S preprečevanjem odboja svetlobe pomaga reproducirati žive barve. Polarizacijski filter za fotografiranje ima dvojni okvir. Z namestitvijo filtra na objektiv in njegovim vrtenjem lahko preprečimo odsevanje svetlobe. Uporabiti je potrebno krožni tip polarizacijskega filtra. Oglejmo si nekatere učinke, ki jih lahko dosežemo z uporabo polarizacijskega filtra.
Zmanjševanje odboja svetlobe z vodnih površin
 |
 |

Brez polarizacijskega filtra |

S polarizacijskim filtrom |
Močnejši odtenki modrine neba
Kako uporabljati polarizacijske filtre Ob uporabi polarizacijskega filtra je potrebno poznati razmere, v katerih najučinkoviteje deluje. Pri fotografiranju vodnih površin doseže največji učinek, ko je fotoaparat nagnjen od 30-40 stopinj glede na površino, ki odbija svetlobo. Če je fotoaparat postavljen skoraj navpično ali vzporedno glede na tovrstno površino, ostane učinek neizrazit. Pri fotografiranju neba je učinek največji, ko je fotoaparat usmerjen pod kotom 90 stopinj na površino, ki odbija svetlobo. V primeru odboja svetlobe s površine treh listov kot nagiba ni tako pomemben, zato je razmeroma enostavno napraviti dober posnetek. Učinek, ki ga ima vrtenje filtra na posnetek, si lahko vedno ogledamo na LCD monitorju. Pri fotografiranju je priporočljivo spremljati učinek filtra na posnetek, ki se spreminja glede na okoliščine.
 |
|
Fotografiranje vodnih površin |
Fotografiranje neba |
[Nevtralno sivi filter] Nevtralno sivi ali ND filter se uporablja za zmanjšanje količine svetlobe, ki vstopa v objektiv. Če želimo na posnetku ujeti vodni tok ali premikanje objekta, moramo uporabiti nizko hitrost zaklopa. Nizkih hitrosti zakopa pa ne moremo uporabljati ob (pre)močni svetlobi. Sivi filter zmanjša jakost svetlobe, zaradi česar lahko uporabimo nižje hitrosti zaklopa, tudi ko ne moremo bolj zapreti zaslonke. Glede na stopnjo zmanjšanja svetlobe ločimo več vrst sivih filtrov (npr. ND2, ND4, ND8 itd.). Večja številka pomeni močnejši filter, ki prepušča manj svetlobe. Oglejmo si nekaj učinkov, ki jih lahko dosežemo z uporabo sivega filtra.
|
Na vrh |
 |
Pravilna uporaba zaklepa ostrine
Neizostrenost je eden najpogostejših razlogov, zaradi katerih posnetki ne izgledajo dobro. Zanjo obstajajo številni razlogi. Pogosto na primer nameravamo izostriti motiv, dejansko pa je izostreno njegovo ozadje ali ospredje, lahko pa celo povsem drug objekt. V tovrstnih primerih uporabimo zaklep ostrine. Z zaklepom ostrine lahko vnaprej poskrbimo za primerno ostrino, šele nato pa s premikanjem fotoaparata poiščemo pravo kompozicijo.
Spominska fotografija z umetniškim delom v ozadju: da bi se umetnina dobro videla, sta se osebi postavili narazen. Vendar je posledično fotoaparat izostril ozadje namesto oseb v ospredju. Z zaklepom ostrine poskrbimo za izostritev oseb namesto ozadja.

Najprej se seznanimo z delovanjem sprožilca. Počasi ga pritisnimo. Ko ga narahlo pritisnemo do polovice, začutimo upor, sprožilec pa se zaustavi. Z nekoliko več moči lahko sprožilec stisnemo do konca. Stiskanje sprožilca, dokler ne začutimo upora, se imenuje »stisk do polovice« (ali »do kolena«). Ko je sprožilec stisnjen do polovice, fotoaparat motiv izostri, ko ga stisnemo do konca, pa naredi posnetek.
Fotoaparat smo premaknili in izostrili eno od oseb. Ob tem smo ostrino preverili na monitorju, kjer se slika prav tako izostri. Ko je motiv izostren, fotoaparat zapiska. Dejansko točko izostritve lahko ugotovimo s pomočjo oznake samodejnega ostrenja, prikazane na monitorju. Ko je dosežena ustrezna ostrina, se na monitorju prav tako prikaže zelena pika ( ). Če fotoaparat ne uspe pravilno izostriti motiva, ne zapiska, zelena pika ( ) pa utripa. V takšnem primeru sprožilec sprostite in ga ponovno pritisnite do polovice. Fotoaparat ohranja doseženo ostrino, dokler sprožilec držimo stisnjen do polovice, oz. dokler ga ne stisnemo do konca in naredimo posnetek.

Medtem ko držimo sprožilec do polovice stisnjen, premaknemo fotoaparat, tako da ponovno dobimo želeno kompozicijo. Sedaj sprožilec stisnemo do konca (pred tem ga ne smemo spustiti). Zaklop se sproži in posnetek je napravljen.

Oglejmo si nekatere primere, kjer si lahko pomagamo z zaklepom ostrine. Fotografiranje cvetočih polj: ker je povsod naokoli vse polno podobnih cvetov, fotoaparat včasih ne more natančno izostriti prav tistega cveta, ki ga želimo. Poskusimo zakleniti izostritev natanko te rože.
|
 |
Fotoaparat izostri rožo v bližini sredine posnetka. |
Zaklenemo izostritev rož v ospredju in nato ustrezno prilagodimo kompozicijo.
| Ko fotografiramo hitro premikajoče se objekte, fotoaparat pogosto ne zmore pravočasno doseči primerne ostrine, ko v pravem trenutku stisnemo sprožilec. V takšnem primeru lahko predhodno izostrimo objekt, ki je približno enako oddaljen kot naš motiv, nato pa ostrino zaklenemo in sprožilec stisnemo do konca, ko se pojavi naš motiv. V našem primeru smo predhodno izostrili žogo in zaklenili ostrino, nato pa z napol stisnjenim sprožilcem čakali na pravi trenutek.
 |
 |
Sprožilec stisnemo do konca natanko takrat, ko se delfin dotakne žoge. |
Že pred tem izostrimo žogo in počakamo na pravi trenutek.
|
|
Na vrh |
 |
Izbira temperature beline glede na svetlobne razmere
Za osvetljevanje motiva se uporablja različne vrste luči. Čeprav podobno izgledajo, obstaja več vrst fluorescentnih luči, npr. luči z belo ali dnevno fluorescentno svetlobo. Barva svetlobe se seveda pri vseh omenjenih vrstah luči razlikuje. Zato se lahko pri fotografiranju istega motiva ob različnih svetlobah na posnetku pojavijo modri ali rdeči barvni odtenki. Z uravnavanjem temperature beline se tovrstnim barvnim popačenjem izognemo in posnamemo fotografijo z realističnimi barvami. Tako si lahko takrat, ko ne moremo posneti fotografije v pravilnih barvah, pomagamo s spreminjanjem temperature beline.
Spodnji posnetek je bil posnet ob svetlobi, ki prehaja skozi papirnat zaslon in lučjo, ki osvetljuje notranjost

[ ] pusti rdeč sij, ki ga izžareva volframova žarnica, nedotaknjen, zaradi česar lahko ujamemo pristno vzdušje kraja. Če pa bi želeli na posnetku imeti realistične barve, bi temperaturo beline naravnali na [ ]. Ker fotoaparat v tem primeru poskuša zmanjšati rdeče odtenke, se poudarijo modri odtenki sončne svetlobe za papirnatim zaslonom.
|
Na vrh |
 |
Fotografiranje drevesnih cvetov nad glavo
Veliko dreves ima cvetove, podobno kot rože, na primer češnja, sliva ali magnolija. Če cvetove teh dreves fotografiramo izpod drevesa, običajno dobimo posnetke cvetov z nebom v ozadju. Če je nebo modro, nastane zelo lep kontrast, če pa je sivo, so posnetki precej neizraziti. V takšnem primeru poskušamo fotografirati z različnih strani in položajev. Pri fotografiranju bolj od daleč z uporabo telefoto objektiva dobimo posnetke brez neba v ozadju. Poleg tega s telefoto objektivom postane izgled cvetov bolj izrazit in posnetki bolj stereoskopski. Če je v bližini višja točka tal, lahko posnetkom dodamo poudarek tako, da jih posnamemo iz ptičje perspektive. Vodilo pri fotografiranju drevesnega cvetja je »z višine, s telefoto objektivom«.
Primerjajte posnetke, posnete pod različnimi koti
|
 |
 |

Posnetek z visokega položaja in z uporabo telefoto objektiva |

Posnetek izpod drevesa z nebom v ozadju |

Posnetek z višine drevesa, kjer druga drevesa zakrivajo pogled |
|
Na vrh |
 |
Uravnavanje senc s prilagajanjem svetlobe
Pri fotografiranju v zaprtih prostorih je svetloba velikokrat prešibka. Vendar zaradi tega ni potrebno pripravljati obširne razsvetljave. Uporabimo lahko svetlobo, ki prihaja skozi okno. Mehko osvetlitev lahko dosežemo že, če objekt postavimo ob okno, kjer je na voljo dovolj svetlobe. Ker pa svetloba prihaja le iz ene smeri, nastane ob motivu senca. Posnetki z ostrimi sencami običajno ne naredijo posebnega vtisa, vendar lahko to težavo rešimo že z nekaj enostavnimi domačimi pripomočki.
Objekt smo postavili blizu okna, kjer je na voljo dovolj svetlobe
 |
 |
 |
| |
|

Svetloba je morda ustrezna, vendar se bodo pojavile sence povsod, kjer svetloba ne pada naravnost na objekt, kar bo povzročilo kontrast med svetlimi in temnimi deli. | Z listom risalnega papirja smo del svetlobe z okna preusmerili na objekt
|
 |
| |

Svetloba doseže tudi drugo stran objekta, kjer ni okna, celotna slika pa je uravnoteženo osvetljena. |
|
Na vrh |
 |
Uporaba filtrov za posebne efekte
Obstajata dve vrsti filtrov za objektive: 1.) splošni filtri, ki se uporabljajo za pravilno reprodukcijo barv in 2.) filtri za posebne efekte, ki se uporabljajo za doseganje posebnih fotografskih efektov. Tipični filtri za posebne efekte so npr. zvezdni (cross) filtri, mehčalni filtri ipd. Uporabni so, ko želimo spremeniti vzdušje na posnetku.
Zvezdni (cross) filter V stekleno površino filtra je vrezana mreža drobnih črtic. Ob fotografiranju okrasnih luči ali podobnih prizorov, se luči na posnetku svetijo kot majhne zvezdice oz. križci (»cross« – križ). Učinek se povečuje z jakostjo svetlobe, pri fotografiranju pa si ga lahko sproti ogledamo na monitorju. Številni tovrstni filtri imajo dvojni okvir, ki omogoča njihovo vrtenje, s tem pa tudi spreminjanje usmerjenosti svetlobnih zvezdic na posnetku.
Mehčalni filter Z mehčalnim filtrom oz. filtrom za mehko ostrino naredimo robove na posnetku mehkejše, s tem pa dobi mehkejši izgled tudi celoten posnetek. Pri uporabi mehčalnega filtra ob fotografiranju okrasnih luči dobimo zasanjan, eteričen učinek. Uporabljamo ga lahko tudi pri fotografiranju portretov. Učinek filtra si lahko sproti ogledamo na monitorju.
Ostali filtri Med filtre za posebne efekte uvrščamo tudi difuzne filtre, ki zameglijo rob posnetka, na sredini pa ohranijo jasno sliko, filtre za barvne učinke in povečevalne filtre, ki jih uporabljamo za povečavo objekta, podobno kot s povečevalnim steklom.
Za SLR fotoaparate obstajajo še številni drugi filtri za posebne efekte. Ker se pritrdijo na objektiv, morajo biti enakega premera kot objektiv SLR fotoaparata. Med kompaktnimi digitalnimi fotoaparati ni veliko modelov, ki bi omogočali namestitev filtra na objektiv, vendar jih kljub temu lahko uporabljamo tako, da jih držimo pred objektivom in na LCD zaslonu spremljamo njihov učinek.
Upoštevajte, da je pri uporabi filtrov za posebne efekte ostrenje oteženo. V tem primeru fotoaparat najprej namestimo na stojalo, pritisnemo sprožilec do polovice in zaklenemo ostrino. Medtem ko držimo sprožilec napol stisnjen, postavimo oz. držimo filter pred objektivom.
|
Na vrh |
 |
Dva načina preprečevanja zamegljenosti posnetkov
Ko motiv ni dovolj osvetljen, bo fotoaparat skušal obdržati zaklop odprt dalj časa in tako zbrati več svetlobe. Temu pravimo tudi počasno delovanje zaklopa. Če se v času, ko je zaklop odprt, objekt ali fotoaparat premika, bo posnetek zamegljen. Fotoaparat lahko to prepreči na dva načina: 1.) z uporabo večje ISO občutljivosti 2.) z uporabo funkcije za stabilizacijo slike s premikanjem CCD.
Kako hitrost zaklopa vpliva na posnetek?
Kdaj postane posnetek zamegljen?
1. Če ob pritisku na sprožilec premaknemo fotoaparat. 2. Če se objekt premika hitreje od zaklopa in se ga zato na posnetku ne da »zamrzniti«. 3. Ob uporabi zooma ali makra za povečave motiva. V prvem in tretjem primeru je razlog za zamegljenost enak. Pri povečavah motiva se tudi najmanjši premiki fotoaparata povečajo in na sliki vidijo kot zamegljenost.
Uporaba večje ISO občutljivosti
S prilagajanjem občutljivosti razpoložljivi svetlobi se lahko izognemo počasnemu delovanju zaklopa. Fotoaparat običajno samodejno prilagodi ISO občutljivost osvetljenosti motiva. Z uporabo višje ISO občutljivosti počasno delovanje zaklopa ni potrebno. Uporaba višje ISO občutljivosti povzroči več šuma na sliki in posledično bolj zrnat izgled. Ta način je učinkovitejši, ko želimo posneti fotografijo predvsem brez megljenja in brez uporabe bliskavice, čeprav je kakovost posnetka ob tem nekoliko slabša. Na ta način lahko na posnetku tudi »zamrznemo« premikanje.
Uporaba funkcije za stabilizacijo slike s premikanjem CCD
Pri tem načinu stabilizacije gre za mehansko premikanje CCD – svetlobnega tipala (»film« v fotoaparatu). Hitrost zaklopa ali ISO občutljivost ostaneta ne glede na digitalno stabilizacijo slike enaka. Glede na osvetljenost motiva zakop lahko deluje tudi počasi. Če je pretemno ali pa je hitrost zaklopa prenizka, se ni vedno mogoče izogniti zamegljenosti posnetkov. Enako velja, če se fotoaparat ali objekt preveč oz. prehitro premika. Ker zaklop deluje z nizko hitrostjo, bodo kljub preprečenemu megljenju avtomobilske luči in tekoča voda še vedno pustile sledi.
* Pri Olympusovih fotoaparatih se stabilizacija slike s premikanjem CCD imenuje preprosto »Stabilizator slike«.
|
Na vrh |
 |
|