(Članek je izvorno objavljen v Olympus User Magazine v Združenem kraljestvu.)
|
Od bobnarskega stolčka do sedeža v dirkalniku
Strast Nicka Masona do moto-dirkanja sega v
njegovo otroštvo, ko je kot majhen deček na
dirkališčih spremljal očeta |
»ZA VSE je v resnici kriv moj oče,« pravi Nick Mason, ko ga vprašamo, kako se je prvič srečal z dirkanjem in fotografijo.
»Bil je režiser dokumentarnih filmov z resničnim zanimanjem za film in fotografijo, kar je skupaj s strastjo do moto-dirkanja hočeš nočeš izjemno vplivalo name.«
Kot otrok je Nick imel fotoaparat Box Brownie, ki bi, kot sam pravi, v pravih rokah lahko dosegal presenetljivo dobre rezultate. »Na žalost moje roke niso bile tiste prave, vendar je bil kljub temu to zame dober uvod v fotografijo.«
SLR fotoaparat, ki ga je v najstniških letih prejel kot darilo za rojstni dan, je Nicka vpeljal v svet barvne fotografije in presenetljivo visokih hitrosti zaklopa. Prav tako je v tem času dobil priložnost opazovati moto-dirke z najbolj privilegiranimi prepustnicami – fotografskimi! »Težko je bilo izgledati očetov asistent in ne zgolj šolarček z neverjetno srečo.«
Med Nickovimi fotografijami iz tistega časa so posnetki iz garaž, na katerih so avtomobili, ki danes med zbiratelji veljajo za najdražje in najbolj zaželene. »Zgodil se je zanimiv primer, da sem posnel veliko fotografij avtomobila, ki me je prav posebej navdušil – ko sem 15 let kasneje ta avto kupil, sem šele ob izročitvi evidenčne knjižice ugotovil, da gre za avto, ki sem ga tedaj fotografiral.« |
| |
|
Fotografija Jimija Hendrixa v zaodrju, ki jo
je Nick posnel na eni zadnjih turnej z več
glasbenimi skupinami
|
Fotografija si je utrla pot tudi v Nickovo glasbeno kariero.
»V začetnem obdobju skupine Pink Floyd plačevanje za fotografiranje ni prišlo v poštev – za fotografije, ki jih je bilo potrebno zaradi razvoja kariere kam poslati, npr. na Melody Maker beat tekmovanje, smo uporabili zanesljivi SLR fotoaparat. Ko bi le obdržal vse tiste obleke!«
Nekaj fotografij je posnel tudi med turnejami skupine.
»Še vedno imam fotografije, ki sem jih posnel na eni zadnjih turnej z več glasbenimi skupinami, ko je bil Jimi Hendrix zvezda večera.« |
| |
|
Od zgornje leve fotografije v smeri urinega kazalca:
David Gilmour; Syd Barret in Roger Waters; Roger Waters; Rick in Tony Howard
na Japonskem, z novima fotoaparatoma, za katera se jima ne sanja, kako ju uporabljati.
|
Sredi 70' se je Nick ponovno navdušil nad dirkanjem in zamenjal bobnarski stolček za vozniški sedež. »Vsak vikend sem dirkal, če sem le utegnil. Sprva še v Aston Martinu izpred vojne, z večanjem proračuna in ega pa v zgodovinskih Grand Prix in tedaj modernih športnih avtomobilih. Ti so verjetno najbolj fotogenični od vseh.«
Ob ukvarjanju s fotografijo je Nick odkril, kako zelo so lahko fotografije uporabne pri rekonstrukciji redkih avtomobilov. »Fotografirati začneš vse podrobnosti vsakega avtomobila, ki bi lahko kakorkoli pomagale pri rekonstrukciji tvojega. Imam več fotografij svojega razstavljenega Maseratija T 61 Birdcage kot fotografij svojih otrok!«
Ko se je sčasoma njegova strast do fotografiranja moto-športa razplamtela, se je srečal z Olympusom, ki je bil tedaj eden od sponzorjev dirke Le Mans, kjer je Nick vozil BMW M1. »Poleg nadgradnje moje opreme in prvega resnega telefoto objektiva, ki sem ga takrat dobil, je srečanje z Olympusom vodilo v še eno čudovito izkušnjo – dobil sem priložnost preživeti dan na treningu pred dirko za veliko nagrado Britanije v Silverstonu z Jeffom Bloxhamom, glavnim fotografom revije Autosport. Bilo je zelo zabavno in izjemno poučno. Bil sem ves upognjen pod težo stativov, telefoto objektivov in servo-motorjev, vendar sem si zapomnil osnovna načela.
Primeren trening za fotografa moto-športa bi bilo dvoletno služenje vojaškega roka pri padalskih enotah. Bilo bi seveda odlično, če bi opremo lahko naokoli prevažal v prtljažniku avtomobila, vendar je pri fotografiranju dirkanja potrebno plezati čez ograje, tekati čez drn in strn in se prebijati skozi celo armado kontrolorjev vstopnic. Za tisti dan sem postal Jeffov vajenec. Po njegovi oceni je moral tedaj s seboj nositi približno 20 kg opreme, če je želel opraviti svoje delo, kot se spodobi.«
Nickovo prvo vprašanje in Jeffov odgovor sta stvari postavila v pravo perspektivo. »Vprašal sem ga, kje je v Silverstonu najboljša fotografska točka, in pričakoval, da me bo napotil proti kakemu kotičku, od koder so odlične fotografije zagotovljene. Njegov odgovor se je glasil:
»Odvisno od položaja sonca.« To seveda zveni kot najosnovnejše fotografsko pravilo, vendar ob raztovarjanju polnih prtljažnikov prečudovite opreme običajno pozabim ravno na takšne osnovne zakonitosti. Seveda niti od najboljšega fotoaparata ni mogoče pričakovati, da bo posnel lepo uravnoteženo fotografijo v razmerah, ko tudi človeško oko mežika.« Pravila so seveda zato, da se kršijo, in ob številnih priložnostih lahko zaradi nenavadne svetlobe nastanejo izjemne fotografije. Vendar gre običajno v teh primerih, kot se je tudi Nicku začelo svitati, za skrbno premišljene kompozicije in ne zgolj za posrečene hitre posnetke, ki jih lahko posname kdorkoli.
Nick in Jeff sta začela v garažah. »Ker to pomeni več fotografiranja iz bližine, sva pustila velike objektive in delala s širokokotnimi in zoom objektivi. Zaradi množice ljudi imaš pogosto na voljo le delček sekunde, v katerem se prizorišče dovolj izprazni, da zagledaš in zgrabiš motiv, ki ga čakaš. In celo čas, potreben za ostrenje, je lahko razlog, da edinstvena priložnost, ko bi se lahko postavil ob bok nepremagljivim profesionalnim fotoreporterjem, splava po vodi.
Ena mojih napak je bila, da nisem posnel dovolj fotografij. Če posnameš veliko fotografij, ti bo verjetno uspelo posneti vsaj nekaj dobrih, če pa posnameš malo fotografij, na koncu dobiš pač nekaj slabih! Če neprenehoma slikaš, morda ujameš prizore, ki jih v tistem trenutku niti ne vidiš!« |
 |
Čeprav med svojimi 30+ avtomobili noče izbrati najljubšega, mu rdeči Ferrari GTO privabi nasmešek na obraz. Ta avto je kot deček fotografiral, sedaj pa ga ima tudi sam. |
 |
Nick v akciji kot vajenec Jeffa Bloxhama |
|
|
|
| |
|
Eden Nickovih posnetkov iz garaž
Nick tekmuje na Festivalu hitrosti v Goodwoodu
Nekaj Nickovih najljubših fotografij iz zadnjega obdobja
»S širokokotnimi objektivi je mogoče doseči odlične učinke iz bližine, vendar moraš biti že kar predrzen, da fotoaparat pomoliš vozniku pred vizir. Zato so zoom objektivi uporabnejši, saj se z njimi lahko približaš motivu iz bolj oddaljenega, diskretnejšega mesta, zelo dobre portrete voznikov pa je mogoče hitro in enostavno posneti, ne da bi še dodatno prispevali k njihovemu že tako ali tako preveč stresnemu delu.«
Steza skozi garaže in tudi garaže same na splošno nudijo priložnost za nepotvorjene posnetke npr. mehanikov, gum in opreme, pa tudi samih dirkalnikov in seveda slavnih osebnosti – dirkačev, vodij moštev in inženirjev. Pri fotografiranju z notranje strani dirkalne steze je Nick uporabljal telefoto zoom objektiv. »Z večanjem moči objektiva se globinska ostrina manjša, zato sem potreboval kar nekaj časa, preden sem našel pravo točko za fotografiranje ter ostrenje in preden sem se naučil slediti dirkalniku, dokler ni prišel na to točko.
Zanimivo je bilo opazovati, kako lahko z iste točke vidimo stezo na različne načine. Posnetek dirkalnika, ki počasi zapušča garaže, je lahko na primer boljši kot posnetek dirkalnika, ki s polno hitrostjo vozi ob njem.«
Ko so odšli na drug konec, do ovinka, je Nick prvič poskusil fotografirati s 350-mm objektivom. Fotografi imajo to nesrečo, da za bližinske posnetke dirkalnikov, ki vozijo s polno hitrostjo, potrebujejo objektiv z veliko aperturo in zelo hiter zaklop. »Počasi sem odkril tehniko, s katero sem lahko nameril in fotografiral dovolj dolgo, da sem dobil nekaj posnetkov.«
Zaradi globinske ostrine je ostrenje ključni moment, ki zahteva osvojitev tehnike, s katero se pripravimo in čakamo, da se dirkalnik pojavi v vidnem polju. »Fotoaparat in objektiv sem namestil na enonožno stojalo, kar vsekakor naredil življenje znosnejše.« Enonožna stojala imajo številne prednosti pred trinožnimi fotografskimi stojali – lažja so in hitreje jih je postaviti (še posebej sredi množice). »Hkrati sem začel tudi bolje dojemati malenkostno različne linije vožnje skozi ovinke, saj sem imel na razpolago dobro vidne referenčne točke za določanje položaja dirkalnikov, ko so vozili skozi ovinek.
V športnem dirkanju se dramatični trenutki zgodijo zelo hitro in običajno trajajo le delček sekunde. Profesionalci jih posnamejo med tem, ko moj fotoaparat še vedno binglja okoli mojega vratu.« To je morda tudi razlog, da danes Nick večino časa raje presedi na dirkalnem sedežu, kot ob stezi čaka na idealni posnetek.
Nick je od tedaj petkrat tekmoval na dirki v Le Mansu in ima sedaj že več kot 30 dirkalnih avtomobilov, med katerimi so nekateri stari že skoraj celo stoletje. V svoji knjigi, Into the red, vsakega od njih popelje na dirkališče v Silverstone. Fotografije v izjemno zanimivi knjigi prikazujejo predvsem Nicka za volanom, v njegovi drugi knjigi, Inside Out, objavljeni 2005, ki z osebnega stališča opisuje zgodovino skupine Pink Floyd, pa so objavljene številne fotografije iz Nickovega arhiva, za katere mnogi sploh niso vedeli, dokler se niso pojavile v njej. »Približno tretjina fotografij je mojih in celo nekatere, na katerih sem tudi sam, so bile posnete z mojim fotoaparatom. Običajno sem poiskal kompozicijo in pripravil fotoaparat, nato pa je nekdo pritisnil na sprožilec.«
Danes ima Nick Olympus E-400, s katerim je naredil ogromen digitalni arhiv posnetkov, ki spremlja polne škatle natisnjenih fotografij v njegovi pisarni. »Imenitno je tudi pri digitalnih D-SLRjih imeti prožnost, ki jo omogočajo izmenljivi objektivi. Moj prvi digitalni fotoaparat je bil Olympus Mju, nato C-8080 WideZoom, potem pa sem prešel na E-400. Vendar se tehnologija tako hitro razvija! Vidim, da najnovejši Olympusovi D-SLRji prikazujejo živo sliko, kar je ogromen korak naprej.«
Dandanes Nick veliko časa preživi na poti. S svojimi avtomobili in bobni potuje po svetu, kar se odraža tudi v njegovi zbirki fotografij. Na koncu doda: »Rad eksperimentiram s fotoaparatom, fotografiram pokrajino oziroma vse, kar pritegne moj pogled.«
|
|
