(članek je izvirno objavljen v Olympus User Magazine v Združenem kraljestvu)
NICK DANZIGER JE FOTOGRAFIRAL SVETOVNE VODITELJE V CAMP DAVIDU IN ZAPUŠČENE OTROKE V KABULU, NEDAVNO PA JE S SVOJIM E-400 SPREMLJAL ZADNJE PREMIERSKE DNEVE TONYJA BLAIRA. NICK BLACKMORE SE Z NJIM POGOVARJA O MOČI, OBLASTI, ZVEZDNIKIH IN UPANJU.
|
Delovni vikend lahko pomeni zelo različne reči, pač glede na poklic, ki ga opravljaš. Za prodajalca v trgovini je lahko to še en dan običajnih rutinskih opravkov. Poslovni potniki ga lahko dojemajo kot osebno nelagodje, ki ga do neke mere lajša službena kreditna kartica. Če pa soboto in nedeljo preživite s fotoreporterjem, se vam lahko odprejo vrata v popolnoma drugačen svet. Med intervjujem z Nickom Danzigerjem sem ugotovil, da je svoj delovni vikend preživel v Iraku, kar je omenil tako brezbrižno, kot bi pripovedoval o nepomembnem obisku sorodnikov v zaspani predmestni soseski.
Za njegovim načinom pripovedovanja ni lažne skromnosti. Na začetku je potrebno omeniti, da je Nick že pri svojem 13. letu »avtostopal po Evropi in se kot slepi potnik prevažal z letali«, zaradi česar mu lahko oprostimo njegovo ravnodušnost, celo ko govori o obisku dežele, ki vsakodnevno polni časopisne naslovnice. Hkrati je tudi človek, ki svojega dela niti najmanj ne precenjuje. Tu ne gre za moralno ali umetniško pretvarjanje, temveč za nujo, ki izvira iz vrste fotožurnalizma, s katero se ukvarja.
| Njegova skromnost je dobesedna v tistem pomenu besede, ko želi iz sveta svojega motiva odstraniti svojo prisotnost, kolikor je le mogoče. Pripoveduje o štirinajstih dneh, ki jih je preživel v Afganistanu, kjer je fotografiral Hamida Karzaija, predsednika države. Predsednik Karzai je vsako jutro pozdravil Nicka s prešernim: »Kako ste kaj, g. Danziger? Ste že zajtrkovali?« pa naj je bilo v prisotnosti ministrov ali tujih uglednih gostov.
| Tovrsten klepet na osebni ravni je za Nicka pravo prekletstvo, saj si ob ljudeh, ki jih fotografira, vedno »obupno prizadevam, da moje prisotnosti ne bi opazili«. Predsednika Karzaija je ob naslednji priložnosti videl na Downing Street 10. Vendar se je tedaj ukvarjal z drugim portretirancem, s človekom, ki mu bo kasneje sledil na nenapovedan obisk britanskih vojakov v Iraku med majskim delovnim vikendom. Nickov portretiranec je bil Tony Blair: v času sklica tiskovne konference še vedno britanski premier, kar je bil tedaj že več kot desetletje. Kako se je Nicku uspelo dokopati do fotografiranja zadnjih dni vladavine Tonyja Blaira pa je anekdota o vztrajnosti: po celodnevnem fotografiranju za revijo, ki je objavila prispevek o Blairovem 50. rojstnem dnevu, Nick pokliče Downing Street in vpraša, ali se lahko vrne in fotografira še en dan. |
 | »Odvrnejo: 'Ali niste posneli vsega, kar ste želeli?'« se Nick spominja. »Rekel sem: 'Kaj se dogaja jutri?'« Sestanek kabineta in klic Jaserju Arafatu sta najpomembnejši točki dnevnega reda, mu povedo. Nick takoj zaprosi za dovoljenje, da bi se lahko naslednji dan vrnil. In takšni pogajalski postopki so se nato ponavljali naslednjih 30 dni.
Končni rezultat je bilo gradivo, ki tvori osnovo presunljive serije črno belih fotografij »Blair v vojni« ('Blair at War'), ki dokumentira premierjevo, pogosto osamljeno, pot do invazije na Irak. Sestanki s predsednikom Bushem, upornimi poslanci in prerekanje z Jackom Chiracom v ozadju – vse je ujeto na posnetkih, ki razgaljajo podrobnosti. Danes, dve leti po fotografiranju premiera med uspešno volilno kampanijo 2005, je Nick tik pred dokončanjem projekta, imenovanega »Poslednji dnevi Tonyja Blaira« ('The final days of Tony Blair') – zbirke barvnih posnetkov, ki dajejo širši vpogled v premierjeve dejavnosti zadnjih mesecev njegove vladavine. Predstavljajo precej drugačno zgodbo od mračnega poglavja, kot je bilo »Blair v vojni«.
   
Zanimivo pri teh posnetkih je, da izgledajo bolj v stilu nanizanke »Zahodno krilo« kot pa »Da, gospod minister« – kot pravi Nick, se modernega politika dojema kot zvezdnika in generalnega direktorja hkrati; stalno potujoča, hkrati zaposlena s številnimi nalogami, včasih celo zvezdniška figura. Za britanskega premierja izvajanje oblasti in določanje prednostnih nalog na globalni ravni ne pomeni le aktivnega sodelovanja z ostalimi mednarodnimi voditelji, temveč tudi druženje s samooklicanimi namišljenimi diplomati in zvezdniškimi voditelji iz poslovnega in zabavljaškega sveta.
Nick je mešanih občutkov glede učinka, ki ga ima to na njegove fotografije. Ko gleda nanje, ugotavlja, da je pri tovrstnem pritajenem spremljanju dogajanja v vladnih sobanah – ko npr. vidiš Blaira, ki se šali z Billom Gatesom, človekom, katerega osebno premoženje presega premoženje nekaterih držav – stalno prisotno vznemirjenje, ki lahko prevlada nad vsemi drugimi objektivnimi reakcijami na delo, ki ga opravljaš.
 |
KO GLEDA NA POSNETKE, UGOTAVLJA, DA PRISOSTVOVANJE DOGAJANJU V VLADNIH SOBANAH SPREMLJA NENEHNO VZNEMIRJENJE
Obstaja posnetek, ki še prav posebej uteleša tovrsten dvom – gre za intimen posnetek, poln ljudi, ki je nastal na zasebni zabavi v Davosu, Švici. V ozadju se nahajata Blair in princ Andrew, očitno v sproščenem pogovoru, s kozarci v rokah, v ospredju pa Bono, z značilnimi sončnimi očali na očeh (celo v zaprtem prostoru), usmerja svojo pozornost drugam. Nicku fotografija ni prav posebej pri srcu, njegov asistent pa je bil naravnost obupan, ko jo je fotografska agencija poslala Newsweeku kot del ciklusa »zadnjih Blairovih dni«. Za Nicka je edina odlika fotografije dejstvo, da prikazuje trenutek, ko so bile tri zelo slavne osebnosti različnih sfer javnega življenja le meter druga od druge. Sicer pa meni, da ima slabo kompozicijo – anonimni veseljaki se drenjajo na desni strani posnetka – hkrati pa zaradi močne bliskavice oko tava po fotografiji in skuša najti takšno ali drugačno strukturo. Gre za eno od redkih stvari v Nickovem delu: užitek z občutkom krivde. Gledalec pa lahko na ta račun stremi v zvezde.
|
Večina Nickovega opusa ne bi mogla biti dlje od minljivih užitkov ob fotografiranju zvezdnikov. Delo ga je popeljalo že preko celega planeta, kjer je fotografiral nekatere najbolj odrinjene ljudi družbe: »Tega se ne da opisati,« pravi, »Obup, na katerega naletiš.« Marsikdo bo presenečen ob odkritju, da se ta izjava delno nanaša na njegovo delo v Združenem kraljestvu – ob pripravi svoje knjige Danziger’s Britain je živel z brezdomci in brezposelnimi, ob stalni zavesti o »nepremostljivem prepadu« med življenjem, v katerega se bo sam lahko vrnil, in življenji njegovih modelov. Ker se je gibal tako v krogih tistih, ki lahko še najbolj spreminjajo svet, kot tistih, ki bi spremembe še najbolj potrebovali, bi morda kdo pričakoval, da je Nicka prevzelo malodušje glede možnosti rešitve ljudi iz revščine, vojne in bolezni. Vendar temu ni tako. »Obiskal sem Svetovni ekonomski forum v Davosu, kar me je navdalo z optimizmom in vero, da ljudje lahko marsikaj storijo za spreminjanje sveta,« razkriva. »Vsak lahko kaj stori, vendar nekateri lahko storijo več kot drugi.« Njegovi pravi junaki, pripoveduje, niso svetovni voditelji, ki jih je fotografiral, temveč posamezniki, ki jih je srečal »v odročnih in grozljivih razmerah«.
|
Očitno je, da zaradi svojega dela nima nikakršnih utvar glede omejene moči umetnosti v primerjavi z močjo praktične, dejanske pomoči: v nekem trenutku sem njegove fotografije žrtev genocida v Ruandi opisal kot pričanje o trpljenju teh ljudi. »No, upam, da je tako,« odvrne Nick, a poudari, »Vendar jim to ne pomaga kaj dosti.«
Podobno priložnost videti obe strani medalje je Nick imel še v nekem drugem, enako globokem smislu. Ko sem ga prosil, naj si izbere najljubšo fotografijo iz zbirke o Blairu, je fotografijo izbral na osnovi osebne izkušnje namesto umetniške kakovosti. Izbral jo je, ker je bila posneta, ko sta s premierjem letela nad Bagdadom konec 2006. V informacijski dobi si je težko ustvariti jasno predstavo o razlogih in namenih, ki botrujejo odločitvam, kot je npr. odhod v Irak – za večino ljudi obstaja britanska vpletenost v konflikt le kot televizijski dogodek, ki na njihova življenja v najboljšem primeru vpliva le od daleč. Nick je imel priložnost videti dejanske posledice priprav, ki jim je bil priča v predhodnih letih, čemur pravi »druga plat vojne«.
Ne glede na to, ali fotografira obubožane ali oblastnike, je Nickov odnos do kompozicije vedno enak – vse obravnava kot individuume in nikogar ne prosi, naj pozira. »Ker delam reportaže,« pravi, »nočem vplivati na situacijo ali posnetke.« V nasprotju z medijsko podobo Blaira, kot jo večinoma dojema javnost, je Nick pri premierju opazil enako odklonilen odnos do poziranja. Namesto tega je Nick do fotografij in celo do biografskih posnetkov, ki jih je potreboval, prišel na tih in nevsiljiv način, zaradi česar je Blair enemu svojih svetovalcev za odnose z javnostmi pripomnil, da »je Nick nevaren, saj pozabim, da je tu«. To dejstvo, ki si ga Nick šteje za velik kompliment, pa gre večinoma pripisati njegovi opremi.
»Ljudje takoj opazijo, da s seboj ne prenašam običajnih dolgih fotoreportažnih objektivov,« razlaga. »Delam s starimi Olympusovimi fotoaparati – klasičnimi SLR-ji in sedaj še z E-400, ker je tako majhen.« Njegova izbira opreme je postala celo tema pogovora z njegovimi modeli. »Jack Straw in Colin Powell sta z menoj kar obširno poklepetala o mojih fotoaparatih, ko smo bili v Hillsborojskem gradu,« se spominja.
|
 |
NIKOMUR NI TREBA POZIRATI: »KER DELAM REPORTAŽE, NE ŽELIM VPLIVATI NA SITUACIJO ALI POSNETKE.«
Da zaradi izbire fotoaparata ne izpade kot grožnja, je za Nicka prednost, kot je prednost tudi dejstvo, da se je naučil ob zgodovinskih dogodkih presojati s pravo mero zdrave pameti.
»Ko ugotoviš, da ravnokar poteka izjemno pomemben sestanek – Bush in Blair se pogovarjata o vojni, ki se odvija – spoznaš, da se dejansko nahajaš v centru moči. Ni primernega razmišljanja o tem, enostavno moraš vse skupaj dokumentirati.« Kot si lahko mislimo, se ob takšnih priložnostih od Nicka pričakuje, da uporablja svoje oči, ne pa tudi ušes. »Imam dostop do sestankov, kjer sem takorekoč gluh,« poudarja. »Prisoten sem lahko edinole, če tega, kar slišim, nikjer ne ponovim.«
|
Nick si pušča odprto izbiro glede spremljanja Blaira v novo službo ali njegovega naslednika, Gordona Browna, na 10 Downing Street. Poleg trdne odločenosti, da bo še naprej spremljal osem posameznikov in njihova življenja, ki se izboljšujejo (ali pa tudi ne) s pomočjo Milenijskih razvojnih ciljev Združenih narodov. Tovrstne prispevke je težje prodati kot tiste o Tonyju Blairu, vendar so za Nicka enako pomembni – zanj so to zgodbe, ki ne smejo naleteti na gluha ušesa. | |
|
