Zamegljenost posnetka je lahko močno orodje, če jo uporabljamo namerno za npr. izpostavitev glavnega motiva na posnetku, ločitev zanimivega elementa od ozadja ali za poudarek gibanja. Večinoma pa ni nič več kot zgolj nadloga. Zamegljenost je pokvarila že nešteto posnetkov in že ničkolikokrat so se fotografi jezili, ko so navsezadnje spoznali, da so jim v rokah ostale neuporabne fotografije neponovljivih trenutkov in motivov. Tu in tam si v takšnem primeru lahko pomagamo s programsko opremo – v večini primerov pa je posnetek nepopravljivo poškodovan. Eden od možnih vzrokov za zamegljenost posnetkov je tresenje fotoaparata med fotografiranjem. Roke, s katerimi držimo fotoaparat, se vedno nekoliko tresejo, čeprav fotograf tega večinoma niti ne opazi. V normalnih okoliščinah to tudi ne vpliva na posnetek. V primerih, ko fotografiramo z dolgimi goriščnimi razdaljami ali uporabljamo dolgotrajne osvetlitve oz. nizke hitrosti zaklopa, pa lahko že najmanjši premik fotoaparata povzroči zamegljenost posnetka.

Namerna zamegljenost. Majhna globinska ostrina poudari glavni motiv.

V grobem velja, da običajno tresenje fotoaparata ne povzroči zamegljenosti, dokler je trajanje osvetlitve obratno sorazmerno z uporabljeno goriščno razdaljo. Na primer: pri uporabi 200-mm objektiva je najpočasnejše delovanje zaklopa, pri katerem se zamegljenost na posnetku zaradi tresenja fotoaparata najverjetneje še ne bo pojavila, 1/200 sekunde (vrednosti veljajo za 35-mm fotoaparate). Če moramo zaradi šibke svetlobe uporabiti daljši čas osvetlitve, se tresenju fotoaparata in posledično zamegljenosti posnetka najlažje izognemo na tradicionalni način z uporabo stativa ali postavitvijo fotoaparata na stabilno podlago. Vendar so stativi lahko zelo težki in običajno jih je nerodno prenašati s seboj, zato si fotografi pogosto želijo, da bi imeli za »mirno roko« na voljo kaj drugega kot neprijetno težo objektiva, ki ga morajo tovoriti na svojih ramenih.

Fotografija, posneta s stabilizacijo slike.

Nenamerna zamegljenost zaradi tresenja fotoaparata.

Rešitev:

Olympus je posebej za fotografiranje ob šibki svetlobi in z objektivi telefoto razvil mehanski stabilizator slike, ki preprečuje zamegljenost posnetkov zaradi tresenja fotoaparata. Stabilizator slike zazna nenamerno tresenje rok in ga ublaži. Omogoča uporabo do 5 EV-stopenj počasnejše delovanje zaklopa, kot bi ga sicer lahko uporabili, zato lahko fotografi bistveno lažje posnamejo čiste in jasne fotografije – tudi v mraku in/ali pri dolgih goriščnih razdaljah. Ker je stabilizator vgrajen v ohišje fotoaparata, ga je mogoče uporabiti pri kateremkoli objektivu ŠtiriTretjine. Zato se fotografom pred nakupom objektivov ni več potrebno obremenjevati z mislimi, ali bodo potrebovali stabilizacijo slike ali ne: stabilizator je na voljo že v samem ohišju fotoaparata in pika! Skratka: nič več skrbi in dodatnih stroškov za objektive s stabilizatorjem.

Kako deluje stabilizator slike:
Osrednji del vgrajenega stabilizatorja slike – ki ga je Olympus povsem neodvisno zasnoval in razvil – je Olympusov edinstven ultrazvočni motor (Supersonic Wave Drive – SWD) z izvrstno odzivnostjo in krmiljenjem. Za pravilno delovanje uporablja podatke o tresenju fotoaparata, ki jih zbira novo razviti senzor za zaznavo in analizo vibracij. Piezoelekrični element skladno s temi podatki premika svetlobno tipalo in tako kompenzira nenamerne premike fotoaparata.

	Zgoraj: komponente Olympusovega stabilizatorja slike. Levo: primer v fotoaparat vgrajene stabilizacijske enote (z dodanim ultrazvočnim motorjem in svetlobnim tipalom).

Glede na način delovanja stabilizatorja, ki ga določi uporabnik, poteka stabilizacija vzdolž obeh osi x in y ali le vzdolž osi y. Prva je privzet način delovanja za vsakodnevne fotografske priložnosti, druga pa je uporabna ob sledenju s fotoaparatom gibljivemu motivu, npr. mimovozečemu dirkalniku, ko je premikanje fotoaparata vzdolž osi x namerno.

Stabilizacija slike je uporabna celo pri fotografiranju gibljivih motivov.

Starejše informacije o stabilizaciji slike